Everbody loves Terry

Zakaj cel svet obožuje fotografa Terryja Richardsona?

Zato, ker osvaja z:

:

Andrej Baša

Ni vse zlato, kar se sveti ali razmišljanje z zelenim klobukom

V našem poslu veliko razmišljamo. Ampak več kot se razmišlja, manj se dela. Če drugega ne, zmanjka časa. Zato moram pohiteti, da napišem čimveč in čimprej. Da bo volk sit in koza debela. Da ne povzročim toče, ker je tako zelo prepozno zvoniti po njej.

Spomnila sem se Edwarda de Bona in njegovih 6 klobukov razmišljanja. On bi že vedel, kako in kaj. Verjetno bi si nadel rumeni klobuk in lepo, logično povedal nekaj pozitivnega na temo sonca po vsakem dežju.

Okej, menjala sem klobuke enega za drugim. Sem si rekla, da bo tako za vsakogar nekaj. Zamenjala sem že vseh 6 klobukov, ampak v meni je nekaj, zaradi česar se najbolje počutim v rdečem. Kar je normalno, ni pa vselej dobro. Je že res, da imajo vsake oči svojega malarja, a bistvo tovrstnega razmišljanja je, da vsak v kolektivu zmore nositi vse klobuke. Da jih zna menjati in da razume, da ni stvar modnih zapovedi, temveč je cilj istočasnega osredotočenega razmišljanja s klobuki na glavi doseganje konstruktivnega dialoga. Pod belim bi se vsi strinjali, da se železo kuje, dokler je vroče. Neobdelano in surovo, postopno in dosledno. Črni klobuk, denimo, ne samo, da pove, da ena lastovka še ne prinese pomladi, celo več, ponavadi s tem klobukom lastovka izgubi kompas. Pomlad nasploh postane vprašljiva. Nič ni hujšega, je pa nujno, da dojamemo celotno situacijo. Včasih je nujno pogledati resnici v oči. Preveč samozavesti lahko tudi škodi.

In če ni jasno, kaj hočem povedati, ne morem nič. Nimam dovolj zelenih klobukov, da bi jih delila. Priporočam pa izposojo. Zelenega klobuka ali pa vsaj knjige. Včasih pride prav, saj nikoli ne veš, v katerem grmu tiči zajec.

Sanja Petrović

Festival avtizma 2009

Umetnost je glas osebe z avtizmom.

Zato vas vabimo, da se udeležite Festivala avtizma, ki bo potekal med 23. in 25. septembrom 2009 v Mestnem muzeju Ljubljana.

Za več informacij obiščite www.kultura.avtizem.org.

»Admit when you are wrong«

Takole se glasi eno od ABC pravil komuniciranja s socialnimi omrežji. Pa pravzaprav ne gre samo za socialna omrežja, ampak za komuniciranje nasploh. Priznati javnosti, da si storil napako.

Priznati partnerju, da tvoj očitek ni bil na mestu.
Priznati otroku, da nisi popoln, ampak da vseeno zahtevaš to in to.
PR-ovci tako in tako počnemo to, kot je pisalo na eni od ameriških PR spletnih strani: »We unfucked what the other fucked up« :-)

Tudi do Zdravniške zbornice smo (že davno tega) v trenutku, ko je po prihodu prekaljenega PR-ovca le znala po mesecih nategovanj koooončno priznati, da so storili napako, ker niso odgovarjali, postali vsaj malo bolj prizanesljivi.

Tišina ali zatišje nikoli nista dobri stvari.

Na morju pred nevihto ali tramontano, ki naglo udari s severa, obarva nebo grozljiva siva barva. To je čas tesnobnosti. Čas, ko veliko prednje jadro zamenjaš za čisto majhen trikotnik-viharnik, ko glavno jadro skrajšaš na drugo krajšavo, oblečeš nepremočljiva oblačila, se pripneš na krov ... in verjameš vase in posadko.

Pripravljen si, a ne moreš preprečiti, da bo “udarilo”.

Na »kopnem« v digitalnem svetu komuniciranja je to čas, ki ga moraš hitro izkoristiti, preden drugi napadejo. In ta pavza, dolga le za vdih ali dva, je čas, da priznaš, da si storil napako.
Glasna, močna in nepristranska socialna omrežja imajo najostrejša komunikacijska žezla … in ko te porežejo, ti tudi »PR urgenca« težko pomaga. Zatorej: Admit when you are wrong.

Katja Krasko

Keep it stupidly simple ali popolnoma predolg blog

Konec maja je na Digitalnem kongresu v Grazu eden od predavateljev navajal ameriško marketinško legendo Ala Reisa, ki je ugotovil, da so ljudje preprosto preveč zasičeni s preveliko količino informacij iz preveč kanalov. In da so lahko učinkovita sporočila – takšna, ki se prebijejo skozi ves ta hrup in se dejansko dotaknejo uporabnika – le tista, ki so čimbolj poenostavljena in preprosta.

Verjetno se strinjate.

Hec je v tem, da je Reis to ugotovil leta 1968.

Kaj lahko rečemo danes? Verjetno predvsem to, da smo vmes dobili vsemogočni in vsepovsod prisotni internet. Davnega leta 1995 nekateri niso verjeli, da bi lahko vse oblike spletnega komuniciranja in drugega početja, ki so se takrat obetale, res tako nadomestile pristne neposredne stike, da bi internet postal relevanten del našega vsakdanjega življenja.

Meni je bil internet všeč že od takrat, ko sem o njem šele brala, skozi leta pa sem vzljubila vse oblike komuniciranja, ki so se razmnožile na njem. Kot verjetno vi vsi si zdaj težko predstavljam življenje brez njega. Prav tako se mi v nasprotju z nekaterimi medsebojni odnosi, ki jih vzpostavljamo preko spletnega komuniciranja, ne zdijo nič manj pristni kot kakšni drugi. (Na spletu, preko IRCa - kdo se ga sploh še spomni? - sem pred skoraj 15 leti spoznala in se spoprijateljila s Kanadčanom, ki ga še vedno štejem za eno najljubših oseb v mojem življenju, pa ga še nikoli nisem videla v živo.)

Toda zadnje čase me vse, čemur z besedno bližnjico rečemo digitalno komuniciranje, utruja. Mogoče zato, ker se na Imeldi Ogilvy zadnje čase vedno bolj ukvarjamo z digitalnim PR in drugimi oblikami digitalnega komuniciranja. Iz lastne radovednosti in profesionalne deformacije torej poskušam slediti novostim in preizkusiti vse kanale, pa imam ves čas občutek, da jih obenem celo množico zamujam. Čeprav naj bi bili človeški možgani sposobni shraniti petkrat toliko informacij, kot jih je v največjih enciklopedijah, se mi zdi, da počasi prihajam do svojih meja.

Verjetno nisem edina.

In kako, dragi sotrpini, lahko v plazovih informacij, ki se zgrinjajo na nas na vsakem koraku, sploh vemo, kaj je pomembno? In predvsem, kako lahko naše informacije izplavajo iz morja vseh ostalih in se umestijo tja, kjer bodo opažene?

Kot kaže, to najbolj uspeva tistim, ki jih znajo povedati na kratko.

Res zelo na kratko.

Na primer Baracku Obami, ki je kampanjo zgradil okrog ene same besede ("Change") in enega samega slogana ("Yes we can!").

Na prvi pogled tako preprosto, da zveni kar neumno. Ampak če ste vsaj malce spremljali kampanjo, vam je natanko jasno, kaj je Obama hotel spremeniti in kaj zmorejo, kajne? Kampanja Baracka Obame je seveda sporočala še veliko več o stotinah tem, o katerih mora imeti predsedniški kandidat vsaj mnenje, če že ne rešitve. Toda nihče – verjetno niti on sam ne – si ni mogel zapomniti vseh. Vsi pa so natanko vedeli, kaj je bistvo njegove kampanje.

Obama bi se strinjal z Antoinom Saint-Exuperyjem, ki je dejal: "Kaže, da popolnosti ne dosežemo takrat, ko nimamo nič več dodati, temveč takrat, ko ničesar več ne moremo vzeti stran."

Ali povedano drugače: Keep it simple, stupid. Nimamo več časa razmišljati, komplicirati, premlevati. Čas imamo samo za bistvo. Brez tega nobena komunikacija ni več učinkovita.

Kar pomeni, da je že skrajni čas, da neham pisat.

Tinca Štokojnik