» …. in akcija!« je nekega svežega zgodnje avgustovskega jutra »ukazal« režiser Blaž Švent v Dovjah pri Kranjski Gori. V resnici se je naša akcija začela že veliko prej, kak debel mesec pred tem.
Ob snemanju TV spotov me vsakič znova preseneti, koliko piljenja detajlov, ki jih povprečen gledalec v končnem izdelku sploh ne opazi, je potrebnih, da smo mogoče celo zadovoljni. Koliko telefonskih konferenc, e-mailov, e-mailov z rdeče boldanim tekstom, telefonskih klicev, urgent SMS-ov, koliko pisanja različnih scenarijev in popravljanja storyboardov, šivanja, friziranja, tekanja po trgovinah z oblekami, koliko castingov in še res res zadnjih castingov, glavobolov, kostumskih vaj, vožnje po Sloveniji, da se je našla prav ta »edina prava« hiška, čist mal pa le načetih živčnih končičev, vožnje iz Zagreba in Beograda, … za 2x 27 sec filma. No, če gre za mednarodno blagovno znamko, ki do pred nedavnim tako velike produkcije še ni zaupala slovenskim glavam in rokam, lahko nad zgornjo enačbo pripišemo še tretjo potenco.
Ko pa gre enkrat vsa zbrka in »kaj gre lahko še narobe« mimo, nastopi nek »zen« trenutek: mi zadovoljni, celo malo ponosni, mama Ogilvy, ki nas sicer zelo pohvali (malo pa so nam celo fouš, ker nam je zares uspelo), naročnik, ki piše, da je nekdo na prvi interni projekciji celo solzico potočil…..sugar overdoze.
Ampak če že govorimo o Milka čokoladi, je tu morda celo na mestu.
Mateja Peršič
Agencija Imelda Ogilvy je za svoj oglas z naslovom Couple (Par) za blagovno znamko Pattex prejela posebno priznanje. Uredništvo publikacij Luerzer's Archive - ki že 25 let izbira in objavlja najboljše oglase v svetovnem merilu, navdihuje in informira tisoče kreativcev po svetu ter napoveduje trende v oglaševanju - ga je izbralo za International Print ad of the week oz. tiskani oglas tedna v svetovnem merilu.
»Novica nas je zelo razveselila in potrdila, da smo na pravi poti,« je povedal kreativni direktor Imelde Ogilvy Jure Požun. »V prihodnje si želimo še več povezovanja z dobrimi blagovnimi znamkami in ustvarjanja oglasov, ki bodo dvigovali kakovostni nivo in dobro služili svojemu osnovnemu namenu - prodaji," je še dodal.
Oglas je ustvarila ekipa, v kateri so sodelovali kreativni direktor Jure Požun, tekstopisec Andrej Baša, art direktor Sašo Dornik, oblikovalec Jože Martinčič, fotograf Ciril Jazbec ter vodji projekta Barbara Balažič in Nina Hočevar.
Zakaj cel svet obožuje fotografa Terryja Richardsona?
Zato, ker osvaja z:
:
V našem poslu veliko razmišljamo. Ampak več kot se razmišlja, manj se dela. Če drugega ne, zmanjka časa. Zato moram pohiteti, da napišem čimveč in čimprej. Da bo volk sit in koza debela. Da ne povzročim toče, ker je tako zelo prepozno zvoniti po njej.
Spomnila sem se Edwarda de Bona in njegovih 6 klobukov razmišljanja. On bi že vedel, kako in kaj. Verjetno bi si nadel rumeni klobuk in lepo, logično povedal nekaj pozitivnega na temo sonca po vsakem dežju.
Okej, menjala sem klobuke enega za drugim. Sem si rekla, da bo tako za vsakogar nekaj. Zamenjala sem že vseh 6 klobukov, ampak v meni je nekaj, zaradi česar se najbolje počutim v rdečem. Kar je normalno, ni pa vselej dobro. Je že res, da imajo vsake oči svojega malarja, a bistvo tovrstnega razmišljanja je, da vsak v kolektivu zmore nositi vse klobuke. Da jih zna menjati in da razume, da ni stvar modnih zapovedi, temveč je cilj istočasnega osredotočenega razmišljanja s klobuki na glavi doseganje konstruktivnega dialoga. Pod belim bi se vsi strinjali, da se železo kuje, dokler je vroče. Neobdelano in surovo, postopno in dosledno. Črni klobuk, denimo, ne samo, da pove, da ena lastovka še ne prinese pomladi, celo več, ponavadi s tem klobukom lastovka izgubi kompas. Pomlad nasploh postane vprašljiva. Nič ni hujšega, je pa nujno, da dojamemo celotno situacijo. Včasih je nujno pogledati resnici v oči. Preveč samozavesti lahko tudi škodi.
In če ni jasno, kaj hočem povedati, ne morem nič. Nimam dovolj zelenih klobukov, da bi jih delila. Priporočam pa izposojo. Zelenega klobuka ali pa vsaj knjige. Včasih pride prav, saj nikoli ne veš, v katerem grmu tiči zajec.
Takole se glasi eno od ABC pravil komuniciranja s socialnimi omrežji. Pa pravzaprav ne gre samo za socialna omrežja, ampak za komuniciranje nasploh. Priznati javnosti, da si storil napako.
Konec maja je na Digitalnem kongresu v Grazu eden od predavateljev navajal ameriško marketinško legendo Ala Reisa, ki je ugotovil, da so ljudje preprosto preveč zasičeni s preveliko količino informacij iz preveč kanalov. In da so lahko učinkovita sporočila – takšna, ki se prebijejo skozi ves ta hrup in se dejansko dotaknejo uporabnika – le tista, ki so čimbolj poenostavljena in preprosta.
Verjetno se strinjate.
Hec je v tem, da je Reis to ugotovil leta 1968.
Kaj lahko rečemo danes? Verjetno predvsem to, da smo vmes dobili vsemogočni in vsepovsod prisotni internet. Davnega leta 1995 nekateri niso verjeli, da bi lahko vse oblike spletnega komuniciranja in drugega početja, ki so se takrat obetale, res tako nadomestile pristne neposredne stike, da bi internet postal relevanten del našega vsakdanjega življenja.
Meni je bil internet všeč že od takrat, ko sem o njem šele brala, skozi leta pa sem vzljubila vse oblike komuniciranja, ki so se razmnožile na njem. Kot verjetno vi vsi si zdaj težko predstavljam življenje brez njega. Prav tako se mi v nasprotju z nekaterimi medsebojni odnosi, ki jih vzpostavljamo preko spletnega komuniciranja, ne zdijo nič manj pristni kot kakšni drugi. (Na spletu, preko IRCa - kdo se ga sploh še spomni? - sem pred skoraj 15 leti spoznala in se spoprijateljila s Kanadčanom, ki ga še vedno štejem za eno najljubših oseb v mojem življenju, pa ga še nikoli nisem videla v živo.)
Toda zadnje čase me vse, čemur z besedno bližnjico rečemo digitalno komuniciranje, utruja. Mogoče zato, ker se na Imeldi Ogilvy zadnje čase vedno bolj ukvarjamo z digitalnim PR in drugimi oblikami digitalnega komuniciranja. Iz lastne radovednosti in profesionalne deformacije torej poskušam slediti novostim in preizkusiti vse kanale, pa imam ves čas občutek, da jih obenem celo množico zamujam. Čeprav naj bi bili človeški možgani sposobni shraniti petkrat toliko informacij, kot jih je v največjih enciklopedijah, se mi zdi, da počasi prihajam do svojih meja.
Verjetno nisem edina.
In kako, dragi sotrpini, lahko v plazovih informacij, ki se zgrinjajo na nas na vsakem koraku, sploh vemo, kaj je pomembno? In predvsem, kako lahko naše informacije izplavajo iz morja vseh ostalih in se umestijo tja, kjer bodo opažene?
Kot kaže, to najbolj uspeva tistim, ki jih znajo povedati na kratko.
Res zelo na kratko.
Na primer Baracku Obami, ki je kampanjo zgradil okrog ene same besede ("Change") in enega samega slogana ("Yes we can!").
Na prvi pogled tako preprosto, da zveni kar neumno. Ampak če ste vsaj malce spremljali kampanjo, vam je natanko jasno, kaj je Obama hotel spremeniti in kaj zmorejo, kajne? Kampanja Baracka Obame je seveda sporočala še veliko več o stotinah tem, o katerih mora imeti predsedniški kandidat vsaj mnenje, če že ne rešitve. Toda nihče – verjetno niti on sam ne – si ni mogel zapomniti vseh. Vsi pa so natanko vedeli, kaj je bistvo njegove kampanje.
Obama bi se strinjal z Antoinom Saint-Exuperyjem, ki je dejal: "Kaže, da popolnosti ne dosežemo takrat, ko nimamo nič več dodati, temveč takrat, ko ničesar več ne moremo vzeti stran."
Ali povedano drugače: Keep it simple, stupid. Nimamo več časa razmišljati, komplicirati, premlevati. Čas imamo samo za bistvo. Brez tega nobena komunikacija ni več učinkovita.
Kar pomeni, da je že skrajni čas, da neham pisat.
Tinca Štokojnik
Kofetkanje je še vedno v modi, a način dogovarjanja za mesto in čas kofetkanja se je spremenil. Do leta 1876, ko je Alexandre G. Bell vložil patent za telefonijo, smo se kar obiskovali. Z razvojem sodobnejše različice telefona - mobilnikom - smo se za kofetkanje dogovorili tudi v času poležavanja na plaži ali pohajkovanja po gorah. Vendar mobilni telefon je dobil še eno novo funkcijo; z njim se lahko povežemo na najljubše spletno družabno omrežje in dogovorimo srečanje. Enostavno si natipkamo srečanje na kavi.
Facebook, Twitter, MySpace, Flickr in Blogger so samo nekatera družabna omrežja, ki so med uporabniki spleta izjemno priljubljena, saj skupaj štejejo kar 612 milijonov enkratnih uporabnikov. Za tržnike pa predstavljajo izjemno priložnost za trženje izdelkov in storitev.
Ampak ali se lahko gremo spletno trženje in digitalne odnose z javnostmi, pa nismo del družabnega omrežja?
V določenem delu prostega časa se potrošnik preobrazi v spletnega uporabnika, ki uporablja nove komunikacijske kanale za spoznavanje ljudi, vzdrževanje stikov na daljavo, skratka, za mreženje. To, čemur bi rekli kofetkanje, je postalo spletkanje. Vendar verjetno nikoli ne bomo dosegli, da bodo vsi naši potrošniki hkrati naši prijatelji na enem izmed spletnih omrežji, da bomo tako z njimi lahko komunicirali. Postati član vseh družabnih omrežji samo z razlogom, da ujamemo potrošnika, seveda ni smiselno. Spletno trženje in digitalne odnose z javnostmi pa se vseeno lahko gremo, tudi če poznamo osnove družabnih omrežji oziroma na kakšen način uporabniki komunicirajo (npr. ena na ena pogovor in komentiranje fotografij na Facebooku ali izmenjava mnenj na Bloggerju). Pri tem moramo poznati meje in možnosti komunikacijskih tehnologij. Kako uspešni bomo pri njihovi uporabi, pa je predvsem odvisno od ... ideje. Primer, mobilni telefon nam omogoča pisanje sporočil, pošiljanje fotografij, navigacijo, dostop do spleta in še marsikaj več, a pomembno je imeti izvirno idejo, ki jo bomo aplicirali na vse te funkcije.
Torej ... ideja šteje.
Komunikacijska prihodnost je svetla, saj smo vsak dan bogatejši vsaj za nekaj novih sodobnih orodij, ki nam omogočajo jasnejše in uporabniku prijaznejše pozicioniranje informacij o dogajanjih na ravni podjetij, izdelkov ali storitev. S spremljanjem in pisanjem blogov, raziskovanjem spletnih skupnosti, digitaliziranimi sporočili za javnost in uporabo popularnih orodij, kot so Facebook, Twitter, aplikacije za pametne telefone, lahko učinkovito sooblikujemo dinamiko sodobne komunikacijske družbe.
Digitalni odnosi z javnostmi z uporabo medijskih kanalov Web 2.0 ponujajo personalizirane možnosti za interaktivno in multimedijsko podajanje informacij, izražanje mnenj in participacijo v razpravi o najrazličnejših temah. Z njihovo uporabo v tržni komunikaciji vam lahko pomagamo pri utrjevanju odnosov z vašimi ciljnimi skupinami, pridobivanju dragocenih povratnih informacij ter se ažurno vključimo v razprave, ki so za vaše delovanje pomembne. V Imeldi Ogilvy verjamemo, da k večji učinkovitosti komuniciranja prispeva poznavanje digitalnih navad ključnih ciljnih javnosti, saj jih le tako lahko nagovorimo v medijskem jeziku, ki so mu pripravljene prisluhniti.
Digitalni odnosi z javnostmi so tako odlična priložnost, da ste v stiku s ključnimi deležniki takrat, ko to želijo. Se strinjate?
Jernej Pristov
V časih, ko se gospodarstvo ohlaja, se mi šele ogrevamo Kreativni direktor Imelde Ogilvy Jure Požun ima odgovorno nalogo, da tok idej Imeldine kreativne ekipe usmeri v rešitve, ki pomagajo naročnikom doseči njihove cilje. Številne blagovne znamke so z njegovo pomočjo dobile zgodbe in podobe, po katerih jih zdaj prepoznamo vsi. Z njim smo se pogovarjali o ustvarjalnosti, velikih idejah in komuniciranju v času krize.
Začnimo pri začetku, kot praviš ti. Kje je začetek kreativnosti?
Kreativnost nima ne začetka ne konca. Preprosto obstaja. V naših glavah, filmih, glasbi, potovanjih, ljudeh, naravi, v situacijah … Vsak išče po svoje. Lahko bi rekel, da v življenjskih izkušnjah, neprestanem opazovanju, fizičnem in mentalnem premikanju in želji po preseganju zastavljenih ciljev.
Kako in kdaj pa si s kreativnim delom začel ti?
Verjetno, ko sem se rodil. Od takrat naprej je šlo samo navzgor, tako telesno kot tudi mentalno. Oglaševanje me je pritegnilo s spoznanjem, da je oglas lahko duhovit in drugačen, da vsebuje koncentrat zgodbe in obenem prodaja. Vse to mi je bilo dovolj blizu, da sem se že zelo zgodaj odločil, da želim delati oglase – če morda ne bom režiser, glasbenik ali igralec. Vedno sem bil v nekih kreativnih sferah, od igranja instrumentov do gledališča. Med študijem sociologije v Ljubljani sem se najprej obrnil na Radio Študent, ker mi je bil najbolj zanimiv. Tam sem tudi začel iskati pot, kako priti v kontakt s prakso, kako začeti delati oglase, snemati radijske oglase … Kar mi je tudi uspelo. Sicer za minimalne honorarje, ki so bili okoli 10 evrov na scenarij. Bil pa je to prvi kontakt z briefom, s scenarijem, realizacijo scenarija v studiu in konkurenco.
In kako si potem od Radia Študent nadaljeval svojo pot?
Spoznal sem Oliverja Vodeba in se kmalu zatem znašel pri Memefestu – po novem mu menda pravijo mednarodni festival družbeno odzivnega komuniciranja – kjer smo si odpirali obzorja, iskali alternativne komunikacijske smeri in vzornike v svetovnih komunikacijskih teoretikih in praktikih (Adbusters) in veliko razmišljali. Vsekakor zanimiva izkušnja. Prva oglaševalska agencija pa je bila Lowe Avanta, kjer sem spoznal in delal z Majo Hawlina in se prvič resno začel ukvarjati z oglaševanjem kot takim. Dobro je bilo, da smo veliko pozornosti posvečali družbenim akcijam, kot je bila kampanja Kurenti, družbena akcija proti pošiljanju vojakov v Irak, ki smo jo podprli s plakati, kratkim filmom in internetnim mestom, ki je bilo za tisti čas zelo zanimivo in učinkovito. Med drugim je bila tu še kampanja proti izgradnji plinskih terminalov v Piranskem zalivu, kjer smo angažirali slovenske oblikovalce in umetnike, da so kreativno vsak po svoje poslikali Illyjeve kavne skodelice, jih razstavili v Mestnem muzeju in jih poslali Ricardu Illyju kot protestno noto. Naslednja postaja pa je bila agencija Mayer McCann, kjer sem delal za številne priznane slovenske in tuje blagovne znamke, med njimi Petrol, Krko, Ford, Amis, Delo - Klub Polet, Hypo Group Alpe Adria, Mastercard, GlaxoSmithKline … Veliko smo pitchali in veliko pitchev tudi dobili. Preden sem zapustil agencijo, smo oblikovali jubilejno podobo oglaševalskega festivala Golden Drum.
Ampak vseeno te je na koncu zapeljala Imelda Ogilvy.
Agencija ima zavidljivo zgodovino, ugled in odlične ljudi. Na povabilo Imeldine direktorice sem prišel predvsem zato, ker ji zaupam in ker mi kreativno vodenje predstavlja tako poklicni kot tudi osebni izziv. Po drugi strani pa seveda tudi zato, ker David Ogilvy velja za mejnik v oglaševanju, ker je moj način dela blizu njegovemu, saj se zadev lotevam sistematično, in ker neprestano iščem t. i. velike ideje.
“Tukaj imamo opravka z zelo jasnim ciljem: prodajo. We sell or else.”
To je pa vseeno še vedno bistvo našega posla.
David Ogilvy je dejal, da mora biti na začetku vedno VELIKA IDEJA. Kako iz ciljev naročnika zraste velika ideja in kaj to pravzaprav je?
Najprej pregledam informacije, ki so na voljo. Na nobeni točki se človek ne sme omejiti, ker je to njegov konec. Zato se skušam čim bolj odpreti vsemu: asociacijam in možnostim, ki se ponujajo v toku razmišljanja. In iz vsega tega nato poskusim izluščiti neko bistvo, esenco, sporočilo, ki se navezuje na vizualno sporočilo. Bistveno je biti originalen. Originalen v pojavnosti, v sporočanju. In biti razumljiv. To sta dve najbolj pomembni stvari v oglaševanju.
Na trgu tekmuje veliko podobnih izdelkov in pogosto se pojavljajo tudi podobni koncepti oglaševanja, ideje se prelivajo … Kako zagotoviš originalnost? Se včasih pač sprijazniš s tem, da so si stvari kdaj pač podobne?
S tem bi se težko sprijaznil. Seveda obstajajo miselni tokovi, ki morda vodijo v podobna razmišljanja, ampak če je človek dovolj razgledan, kar je v oglaševanju zelo pomembno, če pozna svetovne trende in dogajanje v oglaševanju, potem se težko zgodi, da bi nastala neka ponovljena stvar, nek ponovljen rezultat. In prepričan sem, da imajo ljudje, ki to zavestno prakticirajo, zaradi tega nočne more. Vztrajam pri tem, da je ideja rezultat truda, samostojnega razmišljanja in odprtega pogleda na svet.
V kriznih časih se ni za hecat. Bo oglaševanje postalo vedno bolj utilitarno in s tem … dolgočasno?
Vsekakor ne. V primeru, da bi se to zgodilo, bi podjetja kmalu ugotovila, da ni več razlikovanja med njihovo ponudbo. Se pravi, da tudi prodaja ne bo takšna, kot bi si želeli. Vse to priča, da se to ne bo in ne more zgoditi.
“Pametni naročniki se v 'prehodnkomunikacijskoutilitarno-kriznem času' ne bodo branili ali sledili dogajanju in ponavljali eno in isto, ampak bodo premišljeno napadali.”
Na omejenem oglaševalskem proračunu bodo morda uporabili nova sredstva, nove komunikacijske kanale, vendar bistveno je, da ostanejo v igri. Blagovna znamka je nekaj, kar se razvija, kar ima svojo evolucijo, in če ne živi, če se ne prilagaja, postane preveč toga in na dolgi rok ne preživi. Zato je pomembno pustiti prosto pot ljudem, ki se na to spoznajo in vedo, kaj delajo. Ter jih pri tem spodbujati, ne omejevati. To se vedno obrestuje. Potem ne bi priporočil podjetjem tega, da v imenu varčevanja sami ustvarjajo kampanje, kar že lahko zasledimo v nekaterih manjših podjetjih? Kalkulacija pri ideji se ne splača. Ali kot je rekel David Ogilvy:
“If you pay peanuts, you get monkeys.”
Splača se kalkulacija pri zakupu medijskega prostora oziroma pri upoštevanju vpeljave alternativnih medijev, ideja pa je nekaj, kar je sveto in kar ne nastane kar tako. Obstajajo utemeljeni razlogi za obstoj kreativnih agencij, kjer je koncentracija visoko usposobljenih ljudi, ki znajo, zmorejo in želijo ustvarjati presežke. Seveda v tesnem sodelovanju z naročnikom. Namreč, če je v idejo vloženih dovolj časa, možganov in strateškega razmisleka, lahko doseže veliko več, kot se od nje pričakuje. V praksi se v večini primerov izkaže, da dobra ideja kar sama najde poti v spletu komunikacijskih kanalov.
Se ti ne zdi, da je kreativnost tudi v tem, da znaš uskladiti želje naročnika, proračun in vse druge omejitve ter na koncu podati idejo, ki je vsem všečna?
Proračun in ideja se ponavadi sovražita, vedno ju poskušamo spoprijateljiti. Predvsem pa je to postal vrhunec kreativnosti zdaj, ko so oglaševalski proračuni minimalni. Vendar ideja lahko obstaja na več načinov. Kot sem že dejal, če jo prilagodiš ciljni skupini in pravim medijem, bo sama našla pot in ne bo potrebovala prevelike finančne spodbude. Če pa bo diktirana z več strani, oblikovana in preoblikovana in nastavljena in prenastavljena, se bo njena vrednost zgubila in njen rezultat bo povprečen.
Kakšne ideje so najboljše?
Tiste, ki presenečajo. Tiste, ki presegajo okvire in ostajajo konstruktivne. Tiste, ki te nasmejejo, učijo ali pretresejo. V vsakem primeru tiste, ki vsebujejo življenje, življenjskost in so absolutno izvirne. Tiste, ki so tako blizu človeški naravi, da jih sprejme kot svoje. Oglaševanje je lahko tudi konstruktivno.
To se pravzaprav navezuje na mantro mreže Ogilvy, da je treba namesto izdelkov prodajati doživetje izdelkov?
Seveda prodajamo doživetja. Produkt je le stvar, ki mu moramo vdihniti življenje. Prodajamo pa še marsikaj drugega – v najboljšem primeru trend. Oglaševanje je od nekdaj del trendsetterske kulture, ne vem, zakaj to ne deluje pri nas. Verjetno nihče ne zna ali si nihče ne upa tvegati komunicirati ideologije namesto ideje.
Kako se soočiš z omejitvami, ki jih prinašajo okoliščine –krizni časi, stranke, ki ne morejo ali nočejo izpeljati tvoje ideje?
Seveda to ni najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi, je pa zato zelo zanimivo. To so izzivi, ki jih na koncu vedno rešimo. Situacija te prisili, da več in bolj koncentrirano razmišljaš – z novimi, spremenjenimi parametri in istim ciljem. Je pa eno pomembno dejstvo, da je v nas še ogromno rezerv, ki jih želimo izkoristiti.
Za zaključek. Česa si želiš več v slovenski oglaševalski sceni?
Želim si, da bi bili ljudje bolj izobraženi in razgledani, ker bodo tako bolj odprti za produktivni pristop in več bo lepšega dela za njih, za nas, in ne nazadnje za končnega uporabnika. Idealni rezultat bi verjetno bilo oglaševanje, ki je odmaknjeno od brezizrazne patetike. Ki človeka ne podcenjuje. Ki bogati družbeno življenje in omogoča napredek. Ki prispeva h kulturi in ji s kapitalom daje zagon. Ne pa ponavljanje vzorcev in lovljenje šibkosti ljudi samo in izključno zaradi boljše trenutne prodaje. Vedno je treba misliti naprej.
