Everbody loves Terry

Zakaj cel svet obožuje fotografa Terryja Richardsona?

Zato, ker osvaja z:

:

Andrej Baša

Ni vse zlato, kar se sveti ali razmišljanje z zelenim klobukom

V našem poslu veliko razmišljamo. Ampak več kot se razmišlja, manj se dela. Če drugega ne, zmanjka časa. Zato moram pohiteti, da napišem čimveč in čimprej. Da bo volk sit in koza debela. Da ne povzročim toče, ker je tako zelo prepozno zvoniti po njej.

Spomnila sem se Edwarda de Bona in njegovih 6 klobukov razmišljanja. On bi že vedel, kako in kaj. Verjetno bi si nadel rumeni klobuk in lepo, logično povedal nekaj pozitivnega na temo sonca po vsakem dežju.

Okej, menjala sem klobuke enega za drugim. Sem si rekla, da bo tako za vsakogar nekaj. Zamenjala sem že vseh 6 klobukov, ampak v meni je nekaj, zaradi česar se najbolje počutim v rdečem. Kar je normalno, ni pa vselej dobro. Je že res, da imajo vsake oči svojega malarja, a bistvo tovrstnega razmišljanja je, da vsak v kolektivu zmore nositi vse klobuke. Da jih zna menjati in da razume, da ni stvar modnih zapovedi, temveč je cilj istočasnega osredotočenega razmišljanja s klobuki na glavi doseganje konstruktivnega dialoga. Pod belim bi se vsi strinjali, da se železo kuje, dokler je vroče. Neobdelano in surovo, postopno in dosledno. Črni klobuk, denimo, ne samo, da pove, da ena lastovka še ne prinese pomladi, celo več, ponavadi s tem klobukom lastovka izgubi kompas. Pomlad nasploh postane vprašljiva. Nič ni hujšega, je pa nujno, da dojamemo celotno situacijo. Včasih je nujno pogledati resnici v oči. Preveč samozavesti lahko tudi škodi.

In če ni jasno, kaj hočem povedati, ne morem nič. Nimam dovolj zelenih klobukov, da bi jih delila. Priporočam pa izposojo. Zelenega klobuka ali pa vsaj knjige. Včasih pride prav, saj nikoli ne veš, v katerem grmu tiči zajec.

Sanja Petrović