Konec maja je na Digitalnem kongresu v Grazu eden od predavateljev navajal ameriško marketinško legendo Ala Reisa, ki je ugotovil, da so ljudje preprosto preveč zasičeni s preveliko količino informacij iz preveč kanalov. In da so lahko učinkovita sporočila – takšna, ki se prebijejo skozi ves ta hrup in se dejansko dotaknejo uporabnika – le tista, ki so čimbolj poenostavljena in preprosta.
Verjetno se strinjate.
Hec je v tem, da je Reis to ugotovil leta 1968.
Kaj lahko rečemo danes? Verjetno predvsem to, da smo vmes dobili vsemogočni in vsepovsod prisotni internet. Davnega leta 1995 nekateri niso verjeli, da bi lahko vse oblike spletnega komuniciranja in drugega početja, ki so se takrat obetale, res tako nadomestile pristne neposredne stike, da bi internet postal relevanten del našega vsakdanjega življenja.
Meni je bil internet všeč že od takrat, ko sem o njem šele brala, skozi leta pa sem vzljubila vse oblike komuniciranja, ki so se razmnožile na njem. Kot verjetno vi vsi si zdaj težko predstavljam življenje brez njega. Prav tako se mi v nasprotju z nekaterimi medsebojni odnosi, ki jih vzpostavljamo preko spletnega komuniciranja, ne zdijo nič manj pristni kot kakšni drugi. (Na spletu, preko IRCa - kdo se ga sploh še spomni? - sem pred skoraj 15 leti spoznala in se spoprijateljila s Kanadčanom, ki ga še vedno štejem za eno najljubših oseb v mojem življenju, pa ga še nikoli nisem videla v živo.)
Toda zadnje čase me vse, čemur z besedno bližnjico rečemo digitalno komuniciranje, utruja. Mogoče zato, ker se na Imeldi Ogilvy zadnje čase vedno bolj ukvarjamo z digitalnim PR in drugimi oblikami digitalnega komuniciranja. Iz lastne radovednosti in profesionalne deformacije torej poskušam slediti novostim in preizkusiti vse kanale, pa imam ves čas občutek, da jih obenem celo množico zamujam. Čeprav naj bi bili človeški možgani sposobni shraniti petkrat toliko informacij, kot jih je v največjih enciklopedijah, se mi zdi, da počasi prihajam do svojih meja.
Verjetno nisem edina.
In kako, dragi sotrpini, lahko v plazovih informacij, ki se zgrinjajo na nas na vsakem koraku, sploh vemo, kaj je pomembno? In predvsem, kako lahko naše informacije izplavajo iz morja vseh ostalih in se umestijo tja, kjer bodo opažene?
Kot kaže, to najbolj uspeva tistim, ki jih znajo povedati na kratko.
Res zelo na kratko.
Na primer Baracku Obami, ki je kampanjo zgradil okrog ene same besede ("Change") in enega samega slogana ("Yes we can!").
Na prvi pogled tako preprosto, da zveni kar neumno. Ampak če ste vsaj malce spremljali kampanjo, vam je natanko jasno, kaj je Obama hotel spremeniti in kaj zmorejo, kajne? Kampanja Baracka Obame je seveda sporočala še veliko več o stotinah tem, o katerih mora imeti predsedniški kandidat vsaj mnenje, če že ne rešitve. Toda nihče – verjetno niti on sam ne – si ni mogel zapomniti vseh. Vsi pa so natanko vedeli, kaj je bistvo njegove kampanje.
Obama bi se strinjal z Antoinom Saint-Exuperyjem, ki je dejal: "Kaže, da popolnosti ne dosežemo takrat, ko nimamo nič več dodati, temveč takrat, ko ničesar več ne moremo vzeti stran."
Ali povedano drugače: Keep it simple, stupid. Nimamo več časa razmišljati, komplicirati, premlevati. Čas imamo samo za bistvo. Brez tega nobena komunikacija ni več učinkovita.
Kar pomeni, da je že skrajni čas, da neham pisat.
Tinca Štokojnik
